ODGOVORNOST, JO PREVZEMATE ALI TO PREPUSTITE DRUGIM, DA NAREDIJO NAMESTO VAS?

Kolikokrat si se v življenju srečala z odgovornostjo? Pričelo se je že v otroštvu, ko smo morali stopiti v šolo ali pa celo veliko prej. Odgovornost je nekaj kar bi moral imeti vgrajeno vsak izmed nas, vendar skozi svoje odraščanje in analiziranje življenja sem ugotovila, da ni vedno tako. Danes, ko na svetovanja prihajajo še ostali čarobni ljudje dodatno odkrivam, da je odgovornost nekaj kar ni lahko sprejeti. Že v preteklih službah sem rada opazovala kolikokrat se je odgovornost prelagala, na druge sodelavce, oziroma vedno je nekdo drugi bil kriv, samo oseba, ki je dejansko naredila narobe ne. Odgovornost pomeni sprejeti posledice za svoja dejanja, je nekaj kar nas sooči z dejanjem in nas v trenutku, ko jo sprejmemo postavi pred dejstvo. Sprejeti posledice in resnico pa je velikokrat boleče, predvsem, če je oseba v otroštvu bila, zaradi napake psihično ali fizično napadena. Iz kje vse to izvira in zakaj je temu tako bom poskusila razložiti v spodnjem zapisu.

Kot po navadi bi ponovno pričela pri naših prednikih, pa niti ne bom zašla tako daleč, mogoče dve/tri generacije nazaj. Ko so naši dedki, pradedki odhajali v vojne so naše babice in prababice ostajale same z otroci. Skrbele so za celotno družino, za otroke, polja, živino in še bi lahko naštevala. Nekatere so imele srečo, veliko njih pa ne in se njihovi možje niso nikoli vrnili. Tisti možje, ki so se vrnili, so ženske svoje moške imele za bogove, saj so jih stregle od spredaj in odzadaj. Ženska je bila gospodinja in je morala poskrbeti za vso družino, možu je celo vsak dan pripravila za obleči na posteljo. Takrat se je ustvarilo prvo prepričanje, da je ženska za vse sama in mora prevzeti vso odgovornost nase – celo to, da na partnerja/moža glede kot na svojega otroka, saj mu je prala, likala, kuhala, pospravljala za njim in še marsikaj drugega. Skozi čas, ko smo tudi mi, mlajše generacije prišle na svet – na srečo ni bilo več vojn kot so jih doživljali naši predniki, smo pa skozi zgled naših babic in mam povzele enako delovanje. To kar vidiš, to se naučiš. Skozi otroštvo smo opazovali mame, kako delujejo v odnosu do moža/partnerja ter to zapečatili kot prepričanje, da je tako delovanje pravilno. Ali je res prav, da odgovornost partnerjev prevzemaš nase? Je prav, da poskrbiš za tisti del vzgoje otroka za katerega je zadolžen oče? Je prav, da samo ti skrbiš za vso gospodinjstvo? Odgovor je lahko tudi DA, če se s partnerjem tako dogovoriš in imata dogovor, da si ti zadolžena za gospodinjstvo, vzgojo otrok, on pa za ostali del opravil za katere ti ne boš skrbela. Če pa vsak dan jamraš partnerju v pričo otroka, kako si za vse sama in kako ne boš služkinja po hiši, je odgovor NE.

Razumeti moraš, da tako kot sama nisi videla pravilnega delovanja naših prednic, tako tvoj partner/mož ni videl pravilnega delovanja moškega. Če se partner ponudi, da bo nekaj naredil namesto tebe, mu to tudi dovoli, ne prični iskati napake, kaj bi lahko naredil bolje in kako. Tudi sama mogoče kakšne zadeve ne narediš tako kot bi si partner želel. Če tvoj partner/mož ob sebi ni imel očeta, ki bi mu lahko pokazal, kako se ženski odpre vrata ob vstopu v restavracijo, ti tega nikoli ne bo naredil, razen, če se je zavestno naučil delovati drugače. Vzorci in prepričanja so trdovratni, ni jih lahko izkopati, vendar se z zavedanjem in opazovanje svojih občutkov, reakcij, strahov in misli to vse da prepoznati in obrniti. Ne jemlji svojega partnerjev kot svojega otroka, ti si mama svojemu otroku, tvojemu partnerju si življenjska sopotnica, ki mu stoji ob strani in z roko v roki potuje z njim. Ni tvoja naloga, da njega nadziraš in učiš odgovornosti. To je bila naloga tvoje tašče in tasta (njegove mame in očeta). Če oni po tvojem mnenju niso opravili nalogo pravilno je niti ti ne boš morala, saj si izbrala nalogo, ki je nerešljiva. Kako bi se ali se boš ti počutila, ko bo nekoč »ena« želela prevzeti tvojo vlogo ter »tekmovati s tabo« za stolček mame? Ljubezen, ki jo imaš do svojega otroka je materinska in je čisto nekaj drugega kot ljubezen, ki jo čutiš do svojega partnerja. Ne primerjaj in enači teh dveh dimenzij. Bodi odkrita do svojega partnerja in mu zaupaj, predvsem pa spoznaj od kje izvirajo tvoji vzorci in prepričanja. Pogovori se o tem s partnerjem, saj bosta lahko tako pričela graditi lastne temelje – bolj zdrave.

Začni pri sebi in opazuj razplet dogodkov, verjemi, da boš presenečena.