O meni
Sem Ester Mikolič. Moje vsakodnevno delo je delo z ljudmi. Prepričana sem, da se večina nas srečuje z različnimi odnosi, in prav je tako, saj skozi odnose dobivamo največje lekcije in premagamo marsikatero negativno čustvo. Ljudje nasproti nas nam kažejo le, kje je treba delati pri sebi in kaj je treba obrniti in ozavestiti. Pot, po kateri hodim, me je po naključju, ki pravzaprav sploh ni bilo naključje (več o tem pozneje), pripeljala do astrologije. Že kot otrok oziroma odkar pomnim, sem veliko dala na odnose oziroma sem rada pomagala in vedno priskočila na pomoč. Bila sem tista, ki je dajala nasvete in iskala poti, kako se rešiti iz določene situacije. Takrat tega nisem znala videti tako, zdelo se mi je, da moram pomagati, in sem to instinktivno počela. Ko sem spoznala astrologijo in začela študirati v Regulusu, šoli astrologije, ki jo je ustanovila ga. Irena Dolar, pa je moja zgodba začela dobivati pravi smisel.
Tam sem začela spoznavati, kaj je natalna karta, kaj pomeni, če imaš v karti preveč ali premalo vode, kaj pomeni, če nimaš zemlje, in nasprotno, spoznala sem elemente, ki so v astrologiji zelo pomembni, spoznala sem, kaj je astrološka hiša, kaj pomenijo znamenja, in še neskončno veliko drugega, predvsem pa sem spoznala, da je znamenje, v katerem si bil rojen, v sami astrologiji le kaplja v morju.
Tako sem ugotovila, da imam v svoji natalni karti največ vode, kar se pri meni odraža v tem, da sem zelo čustvena in da vse povezujem skozi čustveni svet. Pred leti sem to jemala zelo osebno, ko pa sem spoznala astrologijo, sem z delom na sebi s pomočjo duhovne učiteljice Maje Debevc obrnila svoje potenciale v pozitivno smer. Opustila sem nekatere »programe«, ki sem si jih naložila skozi otroštvo, ter tako začela čutiti in prepoznavati, ali je nekaj zame dobro ali slabo, kar pomeni, da se poglobim v svojo notranjost in ocenim, ali se bom v nekaj spustila ali ne. Naučila sem se poslušati samo sebe in največje darilo, ki sem ga dobila, je, da sem spoznala, kaj pomeni biti notranje miren. Veliko »programov« moram še zbrisati in si naložiti nove, vendar zaupam vase in se veselim novih spoznanj in odkritij.
Vsi poznamo svoj horoskop. Sama sem po horoskopu rak, nisem pa vedela, da se to nahaja v hiši prijateljstva ali v hiši, ki opredeljuje astrologijo, prav tako je dobila smisel moja luna v škorpijonu. Kot otrok sem bila pri svojih domačih težko razumljena, moje izpade jeze so zelo težko prenašali, niso razumeli, zakaj tako intenzivno doživljam stvari in zakaj vse jemljem tako osebno. Med spoznavanjem astrologije sem ugotovila, da lahko izkoristim potencial svoje lune in se naučim živeti z njo. Sama zelo zaupam in verjamem v astrologijo, verjamem pa tudi, da ima vsak posameznik svobodno voljo in izbiro in se vedno lahko odloči, na katero stvar se bo osredinil in kaj bo izbral. Če to preslikam na samo astrologijo, ima vsaka pozicija, znamenje ali aspekt v karti pozitivne in negativne lastnosti, torej je res dobro vedeti, zakaj se ti določena zadeva dogaja, vendar ti lahko prava razlaga pomaga, da se pozneje osrediniš na prave stvari oziroma na lastnosti, ki jih imaš v karti.
Pa naj povzamem še besedo z začetka opisa, »naključje«. Sama menim, da naključja ne obstajajo.
Vse, kar se nam dogaja, vse, kar doživljamo ali smo doživljali, je odraz nas samih in tega, kar nosimo v sebi, v svoji globini, in tega, v kar verjamemo. Ko sem začela intenzivno delati na sebi, se je tudi meni zastavilo tisto »osnovno« vprašanje: »Kaj želim početi v svojem življenju in za kaj sem bila poslana.«
Čez nekaj dni, ko sem že skoraj pozabila, da sem se kakšen dan prej to vprašala, se je v mojo glavo kot strela z jasnega prikradla beseda »astrologija«. Res nisem niti približno vedela, kaj to je, niti sanjalo se mi ni, kaj s tem početi, vendar sem, kot zdaj večina naredi, vtipkala besedo v »strica Googla« in ugotovila, da je to natančno tisto, kar me zanima. Delo z ljudmi je moja strast, verjamem v ljudi, verjamem v vsako dušo posebej, ki prekriža mojo pot. Veseli me, ko v nekom prebudim upanje, ko nekomu pomagam videti pozitivne plati življenja, ko nekomu prižgem iskrico v očeh.
Naj za konec zapišem stavek, ki ga večkrat izrečem: »Ko bom nehala verjeti v ljudi, bom nehala verjeti vase.« In ta stavek zame drži kot pribito.