fbpx
Skip to content Skip to sidebar Skip to footer

SI SE TUDI TI VPISALA V ŠOLO ŽIVLJENJA?

Zakaj tak naslov bom razkrila kasneje, vprašala bi te ali si že počela nekaj, ker so tako pričakovali drugi? Kolikokrat si se zalotila, da si nekaj počela samo zato, ker si želela ustreči nasprotni strani? Možno je, da do danes tega nisi opazila in boš po prebranem zapisu ugotovila oziroma pričela opazovati in se v zapisanem našla. Iz kje to izvira in zakaj to počneš razložim v nadaljevanju. Tako se dejansko prične delo na sebi, z analiziranjem in opazovanjem svojega življenja. Tako se tudi pričnemo ljudje prebujati, nekaj preberemo, ali zelo jasno slišimo besede neke osebe, ki govori in se poistovetimo s povedanim. Da počnemo nekaj kot pričakujejo drugi je definitivno zato, ker želimo biti ljubljeni in vidni. Želimo, da nas okolica sprejme in si to pridobivamo z ugajanjem. Bi bilo to potrebno, če bi verjeli vase? Odgovor prepuščam tebi! Zadevo lahko še bolj poglobimo, če se potopimo v otroštvo. Takrat so vsi razen nas vedeli, kaj je za nas najbolje. Kot otroci smo nagonsko/intuitivno vedeli, kaj si želimo. Lahko bi se primerjali z živalmi, ki delujejo nagonsko. Žival začuti kaj potrebuje in to naredi, brez, da bi razmišljala o posledicah. Če se samo osredotočim na otroke, stare nekje do sedem let, opazim, da niti oni ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj, niso še »naučeni« delovati na avtopilotu. Otrok je lačen in to zelo glasno in jasno sporoči, otrok potrebuje objem in to zahteva, želi si izraziti jezo in to naredi.

Torej, kje se je zataknilo, zakaj mi tega ne zmoremo več? Preden nadaljujem bi poudarila, da se popolnoma strinjam, da so nekje meje in jih je potrebno postaviti. Govorim o zdravih mejah, varnem prostoru, kjer bo otrok čutil varnost in sigurnost. Še vedno pa dovolj širok prostor, kjer bo otrok lahko raziskoval in odkrival, kaj mu je všeč in kaj si zase želi. Otroku je potrebno ponuditi možnost izbire. Lahko pričnemo pri zelo preprostih stvareh, na primer: »želiš danes pravljico iz knjige Življenje v morju ali knjigo Življenje v hribih; ali na primer: želiš danes rumeno majčko ali belo majčko«. Mogoče se zdi smešno, vendar se otrok tako nauči poslušati sebe in spozna kaj mu je všeč. Opažam, da ljudje, ki nimajo elementa vode v karti ali je tega zelo malo ne znajo poslušati svojega notranjega glasu, svojih občutkov, tistega kar si resnično želijo zase. Pri takih »velikih otrocih« se resnično opazi, da so bili zelo potlačeni v otroštvu. Kot sem zgoraj napisala se popolnoma strinjam, da obstajajo meje. Če bi prepustili, da vsak človek dela po nagonu si ne predstavljam, kakšen kaos bi bil na Zemlji.

Preidimo k bistvu. Kot majhni otroci smo odraščali v okolju, kjer so starši za nas poskrbeli najbolje kar so lahko. To želim resnično poudariti, saj še vedno veliko oseb krivi starše, da danes ne uresničujejo svojih sanj ter ne živijo sebe. Verjemite, da so sami dali od sebe največ kar so lahko, danes si velika punca in lahko počneš s svojim življenjem kar želiš, seveda, tako, da ne škodiš drugim. Starši ne morejo več vplivati nate, zato se prebudi in odprti srce ter prični verjeti, da je vse odvisno od tebe. Starši so predajali na nas tista prepričanja, ki so jih sami prejeli preko vzgoje, to so bili naučeni in to so prenašali naprej. Predstavljaj si življenje kot šolo, ko se rodiš se vpišeš v šolo Življenja, ta šola se ne konča do tvojega odhoda z Zemlje. Tvoji prvi učitelji so starši, oni so kot razredničarka v osnovni šoli, spremljajo te cel čas, bdijo nad tabo. Ko zaključiš osnovno šolo in postaneš polnoletna, se v tebi prebudi »čuden« občutek, saj se zaveš, da si sedaj odgovorna sama zase. Takrat se vpišeš na srednjo šolo in pričneš življenje jemati drugače, pričneš se zavedati, da je sedaj veliko odvisno od tebe.

Pokukajva še malo v otroštvo, da boš razumela od kje izvira, da danes ugajaš drugim. Ko si bila majhna si vedela, da tisto kar si dobila na krožnik ne moreš vsega pojesti. Po nekaj žlicah si bila sita, vendar, ker je bilo prepričanje staršev, da se hrane stran ne sme metati si morala na silo vse pojesti. Zatrla si svoje občutke oziroma nisi smela poslušati sama sebe in si morala narediti kot so drugi rekli. Ko si pospravljala svojo sobo si jo pospravila kot si sama mislila, da je prav, v tistem je vstopila mama in popravila za tabo. Ponovno je ona vedela bolje od tebe, kako je prav. A res obstaja standard, ki predpisuje, kako je nekaj prav pospravljeno? Obstaja standard, ki pravi, da je postelja prav narejena in pravilno postlana? Ko si se kopala v morju si želela biti še v vodi, saj si čutila, da voda dobro vpliva nate, zato si želela biti še kakšno minuto/dve več v vodi, vendar si morala s solzami oditi ven, ker so starši bili prepričani, da ti toliko namakanja škoduje. Tukaj se je ustvarilo prepričanje, da ostali bolje od tebe vedo kaj je zate dobro.

Če ne želiš prenašati »napačnih« prepričanj tudi sama svojim otrokom, vnukom, nečakom ali otrokom, ki so v tvoji bližini, prični delovati drugače. Ustvari lastna prepričanja katera veš sama, da so zate najboljša. Ko boš notranje mirna in pomirjena sama s sabo boš vedela, da je to tisto pravo. Ko opazim osebo, ki deluje zelo živčno, leta sem ter tja, se pritožuje nad službo katero opravlja, v isti sapi pa pravi, da je zelo zadovoljna, razumem, da je v krču in upiranju. Vendar vsak potrebuje svoj čas, ni prav in ni narobe. Zapomni si le to, da je pomembno delovati v skladu s tempom, ki je zate primeren, brez pritiskov in slabe vesti. Ne primerjaj se z drugimi, ker si ti edinstvena in unikatna! Če pa je temu že tako, sem vesela zate in res ponosna, da se prebujamo.

Ne spreminjaj se, samo odpri svoje srce in verjemi, da lahko svoja prepričanja obrneš ter pričneš delovati tako kot zase veš, da je najbolj prav.

Verjamem.com © 2024