Potlačiti ali razkriti svoja čustva?

S tem vprašanjem se je še vsak izmed nas soočil v svojem življenju. Kot majhni dojenčki smo vedeli, da so naše fiziološke potrebe obvezne in smo z jokom dosegli pozornost odraslih. Brez zagotovljenih fizioloških potreb ne bi preživeli, zato smo naše potrebe in čustva brez kakršnih koli zadržkov razkrili. Instinktivno smo vedeli, da nam to pripada. Vendar se je že z odraščanjem dogajalo to, da nam je okolica pokazala in nas naučila, da to ni dovoljeno. Otrok z jokom izrazi svojo stisko, potrebo po varnosti, objemu, ljubezni, hrani ali samo pozornosti. Otrok z jokom ne želi užaliti ali namensko sprovocirati odrasle osebe. S tem, ko so nam kot otrokom pokazali, da ni prav, da smo razkrili svoja čustva nam je naš obrambni mehanizem poiskal rešitev in nas obvaroval pred okolico, torej smo se naša čustva naučili potlačiti.

Možgani so neverjetna kreacija, ki vedno iščejo rešitve, da bi ohranjalo telo posameznika v pogonu. Kaj se nam odraslim dogaja danes, ko zaslišimo jok ali »tarnanje« otroka? V nas vzbudi nemir, jezo, bes in gnev, ki smo ga morali kot otroci potlačiti v svoje globine. Možgani nam dajejo signale, da uberemo boj ali beg. V boj se podamo s kričanjem, kreganjem in tarnanjem nad otrokom ali osebo nasproti nas; z begom pa se od situacije distanciramo in si ne želimo priznati, da bo potrebno nekaj narediti drugače kot smo navajeni. Opazujte se, ko zaslišite otroški jok, opazujte se, ko vam vaši ali tuji otroci sprožijo občutek, ki izvira iz otroštva. Zanimivo je, da dogodke iz otroštva pozabimo, vendar občutek ostaja. To v praksi pomeni, da bo iz podzavesti privrel občutek, ki ste ga kot otrok čutili v trenutku, ko ste mogli čustva zatreti. Boli me, ko zaslišim iz ust staršev: »lahko te je sram, da si se tako obnašal/a«; »poglej vsi te gledajo, kakšen/kakšna si!« Nož se mi zarije v srce, saj verjamem, da se starš, ki to izgovarja ne zaveda škode, ki jo svojemu otroku povzroča. Z neverjetno željo bi v tistem trenutku objela starša in ne otroka ter mu rekla: »v redu je, lahko se naučiš drugače in tudi ti izraziš čustva, saj si čudovit/a tak/a kot si!« Otroka je potrebno z lastnim zgledom naučiti, da čustva pravilno izraža, ne potlači. Še vsakemu se je tlačenje v odrasli dobi pokazalo kot bolezen, telo srka in prenaša marsikaj, vendar, ko ni več prostorčkov kamor bi shranjevalo prične »pljuvati« ven in to se kasneje odraža kot bolezen. Že ptički čivkajo, da so vse depresije, bipolarne motnje, anksioznosti, tudi sladkorna bolezen, holesterol in druge podobne bolezni povezane z bolj globljimi čustvi, predvsem nastalimi v dobi odraščanja.

Velikokrat kot starši pričakujemo, da se bodo naši otroci obnašali ali naredili neko zadevo kot jo mi pričakujemo. Ko otrok ne dosega pričakovanj smo jezni in razočarani, vendar se je potrebno zavedati, da otrok ni kriv, če ni izpolnil naša pričakovanja. To je naš problem, če smo si zamislili kakšen bo naš otrok ter ga sprogramirali po naših pričakovanjih. Otrok je naše ogledalo, če želimo, da ima otrok vrednote, znanja, čuti lastno vrednost, se ima rad in spoštuje ostale moramo v prvi vrsti to sami čutiti do sebe in se temu primerno obnašati. Kako lahko svojemu otroku predajam, da ima rada živali, če v isti sapi brcnem mačko, ki pride na naš vrt? Ali kako lahko pričakujem od svojega otroka, da ne bo kričal, če v isti sapi kričim nanj, da naj gre že enkrat narediti domačo nalogo ali pospraviti sobo? Ne bo šlo, po nobenem zakonu in teoriji, saj smo mi prvi stik z našim otrokom ob prihodu na svet, mi smo njihovi zavezniki in nekdo v katerega otrok verjame, verjame, da je naše obnašanje in način pravilen, saj to skozi celotno otroštvo opazuje.

Vse zgoraj našteto in veliko več je razvidno v astrološki karti, skozi lastne izkušnje in znanje, ki sem ga pridobila lahko pogledam kje se sama zatikaš pri izražanju čustev, ki so tako zelo pomembna pri tvojem delovanju in vstopanju v svet, tako osebnem kot poslovnem. Odpri svoje srce in verjemi, da si sedaj ti tista, ki se moraš spomniti svojega prvinskega delovanja in sicer delovanja iz srca!