OTROCI IN NOVO ŠOLSKO LETO

Kmalu bo na vrata potrkal 1.september in s tabo bi želela podeliti zgodbico, ki ti bo odprla oči.

Nekoč sem spoznala deklico , ki se je zaradi starševih sanj morala odseliti v nov kraj in posledično menjati okolje ter šolo.

Obiskovala je drugi razred in na svoje prijatelje ter sošolce iz starega okolja je bila zelo navezana, zato je zanjo menjava šole bila še toliko bolj boleča.

V novem kraju ni poznala nobenega in edino upanje, ki ga je imela je bilo to, da bo z vstopom v novo šolsko leto spoznala nove prijateljice s katerimi se bo odlično razumela, vsaj toliko kot s prejšnjimi.

Prišel je 1.september in deklica je vsa polna pričakovanj in upanja prišla v novo okolje.

Učiteljica jo je predstavila, saj je bila nova v razredu in kot po navadi je vsaka nova stvar zanimiva.

Vendar ni bilo dolgo tako.

Deklica je zelo hitro ostala sama in nihče se ni želel družiti z njo. Dobila je veliko pripomb s strani sošolk, med drugim:

– imaš oči kot Kitajec,

– glej kakšne roke imaš, polne bradavic, sigurno si kužna,

– poglej, kako si oblečena,

– sigurno nimate doma kaj jesti,

– sploh ne znaš govoriti in še veliko drugega.

Deklica je vsak dan odhajala domov v joku, v njej so se pojavili novi občutki in čustva, ki jih ni poznala.

Pojavila se je globoka žalost, občutek, da ni vredna, da ni zaželena in da je nihče nima rad.

Starši so doma sočustvovali z njo, jo tolažili in govorili spodbudne besede, vendar to osem letni punčki ni veliko pomagalo, saj je takrat bila v obdobju, ko so bila tesna prijateljstva zelo pomembna za njen razvoj, želela je imeti prijateljice in biti del njihove družbe.

Čez čas so se zadeve umirile in deklico so po enem letu sprejeli, vendar je nanjo to pustilo posledice, katere razkrijem v nadaljevanju.

Otroci so odraz staršev, otroci niso namerno hudobni, oni opazujejo skozi svoj razvoj in črpajo iz okolice v kateri odraščajo.

Deklica je bila iz skromne družine, kjer sta se starša borila za boljši jutri. Res ni bilo veliko denarja, kakšen krat niti za oblačila, kaj šele za poln hladilnik dobrot.

Otroci niso razumeli, da je imela mogoče deklica bradavice na roku, ker je bil to znak jeze, ki se je kopičila v njej zaradi nerazumevanja, saj je vsaka bolezen psihosomatska. Prepričanja in čustva so tesno povezana z našim telesom.

Ali pa, da je imela govorno napako interdentalni sigmatizem, ko je napačno izgovarjala S, C in Z-jezik je pretirano porivala med zobe.

Z deklico ni bilo nič narobe in tudi vse skupaj ni nakazovalo na hudo travmo, vendar so se izzivi pojavili kasneje, ko je odrastla in stkala prijateljske odnose, saj je opazila, da se podreja tudi za ceno lastne sreče.

Opazila je, da jo je strah vstopiti v krog novih ljudi, v njej se je dogajalo veliko neprijetnih občutkov, saj so privreli na plano iz otroštva.

Strah jo je bilo menjati službo, saj se je bala, da ne bo sprejeta v novem okolju. Ko jo je menjala pa je vsak dan odhajala s cmokom v grlu, ker je bil strah tako močen.

Ni vedela od kje vse to izvira in zakaj, saj smo ljudje bitja preživetja, dogodek je pozabila, telo pa si je čustva zelo dobro zapomnilo.

Ta deklica sem bila jaz.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, kako zelo vpliva na otroka, če se vrstniki spravijo nate. Zelo dobro razumem, kaj prinese to skozi življenje in skozi kakšne izzive moraš, da odpraviš to tako “majhno stvar”, ki se mi je dogodila pri osmih letih.

Zato dragi starši, z dna duše vam polagam na srce: pogovarjajte se z vašimi otroci, naučite jih, da je drugačnost sprejemljiva, naučite jih, da je vsako živo bitje vredno ljubezni in spoštovanja, naučite jih, da smo vsi eno, in če škodim tebi, škodim sebi.

Bodite zgled svojim otrokom, in ne ogovarjajte in sodite soseda, partnerja, prijatelja ali kogarkoli drugega.

Počistite pred svojim pragom, saj ima vsak od nas dela za tri življenja na Zemlji.