USTAVI SE!
Mhm, danes bi se ustavila in resno premislila o vsem skupaj.
Nekaj dni nazaj sem govorila z čudovito žensko z veliko začetnico in takih ni malo “na žalost”, mogoče pa ugotovim na koncu zapisa, da še sreča, da so.
Koliko krat na dan “pojamramo”, ker nimamo časa, ali morda, ker nam direktor v službi ne poviša plače ali pa ker nas je nekdo užalil? Vsak mesec smo brezvoljni, ker težko plačamo položnice, ali je naša edina skrb, ker nas je partner nenapovedano zapustil in odšel z drugo.
Vem, razumem in sem tudi sama velikokrat tam, lastna bolečina se ti zdi najhujša, ampak na drugi strani črte so osebe, ki se borijo za svoje življenje in življenje svojega otroka, ko jih nepričakovana bolezen obišče in ne vpraša ali je oseba pripravljena sprejeti dolg proces zdravljenja.
Taka oseba MORA biti pripravljena. Poleg je še otrok, ki je odvisen od take osebe, saj je še nerojen (v trebuhu) ali pa komaj rojen in brez mamine ljubezni/oskrbe ne zmore.
Vem, da bo nekdo pomislil, sej so tukaj ostali, ki pomagajo. Hvala bogu! Ampak dokazano je, da otrok potrebuje mamo, pretrgana vez v zgodnjem otroštvu lahko pusti trajne posledice v odrasli dobi.
Moja filozofija je taka, da ima vsaka bolezen vzrok in je tam z namenom, da oseba nekaj spremeni ali osvetli. Bolezen si oseba sama ustvari, saj v nasprotnem primeru nečesa ne bi videla, nadaljevala bi v vzorcu in silila v še večji prepad. Bolezen je pokazatelj, da nekaj ni v ravnovesju, da nekaj znotraj nas želi ven.
Nekaj teorij pa je že, ko pravijo, da je lahko strah, travma, tesnobe ipd., kar ustvarja bolezen samo prenesena iz generacij nazaj preko DNK-ja, nekaj kar mogoče sami nismo ustvarili, ampak smo samo podedovali od prednikov.
Zakaj sem se lotila tega zapisa? Ker me stisne pri srcu, ko se zavedam, kako nismo hvaležni za vse kar imamo ta trenutek. Kako hitro fokus usmerimo v tisto kar nimamo, namesto v vse tisto kaj IMAMO!
Oseba, ki zboli za rakom, predvsem mlada mamica ali mamica, ki v sebi še nosi otroka je postavljena pred težko preizkušnjo, ki se je marsikdo od nas ne zaveda. Ni nujno, da je rak, lahko je katerakoli druga duševna bolezen, ki je ravnotako težka, neizprosna in nerazumljena. Taka oseba, je zmožna velikih premikov, ampak ali je potrebno iti tako daleč, da se zavemo kaj ŽE VSE imamo?
Na začetku sem napisala, da bomo lahko na koncu hvaležni za take osebe, zakaj? Ne morem reči, da sem hvaležna, ker bi izpadlo, da jim privoščim take izzive, lahko pa rečem, da so vsakemu izmed nas vzor in opomnik, kako je lahko vsak dan krasen, čudovit in nam je dan zastonj!
Od nas je odvisno, kako bomo svoje dneve izkoristil, bodo temni ali svetli; veseli ali žalostni; bodo obsijani s hvaležnostjo ali jamranjem?
Ozri se okoli in spoznaj kaj vse imaš okoli sebe, za kar se lahko zahvaljuješ vsak dan. Naj postane to tvoja navada in verjemi, da ne bo časa za negativizem!
Objem, Ester. ❤️
