KOLIKO ČASA ŠE?

Lahkotnost, poseben občutek me obdaja, ko izgovorim ali zapišem to besedo.

Ko je nekdo lahkoten ali jemlje svoje življenje bolj lahkotno je neodgovoren. A je res?

Če nekdo svoj posel pokaže skozi lahkotnost ni resen in odgovoren. A tudi to drži?

Čas, ki nam je bil dan ni neomejen. 

Vzemimo osebo, ki ima 35 let, do konca svojih dni ji ostane še najmanj enkrat toliko. To pomeni, da bo od 35 let, 30% preostanka življenja spala, odbijmo ji še 40%, zaradi hranjenja, službe in vsega kar spada zraven.

Si odštela koliko ji ostane za uživanje in zase?

30%? JA, prav si izračunal/a.

Strašljivo kajne? 

Željni smo lahkotnega tempa, več druženja, zabave, komunikacije, lepih odnosov, početi tisto kar nas polni, vendar je še vedno lažje čakati, saj je čas neomejen.

Tako misli večina. Vendar žal ni.

Naučimo se sprejemati drugačnost in lahkotnost življenja ter ljudi okoli nas. 

Namen je, da sprejmemo eden drugega, da pokažemo in si dovolimo biti spontani.

Od malih nog se začne, za preživetje ne potrebujemo veliko.

Lepa beseda, ljubezen, sprejemanje, prijaznost, zaupanje in vera nima cene, to je zastonj in dano vsem.

Ni vse tako resno kot se nam zdi, tudi z zabavo in lahkotnostjo se pride do želenih ciljev. Z veseljem in pozitivno energijo lahko zase največ narediš. S tem dviguješ svojo energijo in posledično to oddajaš v okolico. 

Da bi to lahko dosegli je potrebno ogromno zavedanja in vsakodnevne komuniciranje. 

Odnosi so ena najtežjih a hkrati najlepših stvari, ki jih lahko človek ustvari. 

Veliko nas ravno to dragocenost skozi vsakodnevno rutino doživlja zelo na hitro in brez premišljevanja. 

Niti za hip se ne ustavimo in se ne zavedamo krasnega trenutka v katerem smo. 

Opazujem svoje življenje in me občutek hvaležnosti popelje do tega, da je bilo zame vedno poskrbljeno.

Morda za nekoga, ki gleda skozi svoje oči vidi v meni nekaj drugega ali se mu zdi moja življenjska zgodba grozna. Odvisno je katera očala se odločimo nositi in kaj želimo skozi njih videti.

Če sama pogledam skozi svoje življenje je bilo in je popolno, točno to kar sem v otroštvu potrebovala sem prejela. Popolno mamo, popolnega očeta in popolnega brata ter popolno prizorišče za rast.

Vsi igralci v moji zgodbi so poskrbeli, da sem danes na tej stopnji zavedanja. Vendar je bil ključni trenutek, ko sem se sama odločila, da zmorem in lahko delujem drugače. 

Taka kot sem danes lahko ustvarjam svojo (ne)popolno pravljico. 

Od trenutka, ko sem zapustila svoje gnezdece in si ustvarila svojo družino pa sem sama kreator svojega življenja.

Zelo nepravično bi bilo, da bi krivila starše/okolico/učitelje, da nisem uspela nekaj narediti. Nitke so sedaj v mojih rokah in nimajo nič opraviti z njimi. 

Torej, kaj boš naredila s svojimi 30%? Boš krivila druge ali boš stopila iz okvirjev in naredila nekaj drugače?