MOJA LEKCIJA, KATERO SEM MISLILA, DA SEM OSVOJILA

Imeti sebe rad je zelo splošen stavek, ki ga slišimo že na vsakem vogalu.
“Bodi boljša verzija sebe”, “sebe postavi na prvo mesto” – in še bi lahko dodajala.

Se pa z opazovanjem svojih občutkov in možnostjo, da zaslišiš svoj notranji glas, vse spremeni. Tisti občutek, ki ga že poznaš, pa ne veš, kam bi ga umestil. Delo na sebi me spremlja že nekaj časa – predvsem delam na tem, da zaupam svojemu notranjemu glasu, ki me spremlja že od zelo zgodaj. Vedno sem to pojasnjevala s tem, da imam še eno Ester v sebi. Vendar ta Ester je zelo ljubeča in mi vedno, preko neke otroške razigranosti, ljubezni in mehkobe, istočasno ljubeče, spoštljivo in razumevajoče, prigovarja.

Danes imam besedo za ta glas – in sicer je to moje vodstvo, moja duša, moj notranji vodnik, ki je od vedno z mano.
(Vendar ni namen tega zapisa govoriti o tem – bom v kakšni drugi povedala več.)

Tokrat sem želela pojasniti osebno izkušnjo, ki mi je dodatno potrdila, da se nimam dovolj rada.
Da kljub delu na sebi, za katerega bi lahko rekla, da je intenzivno in poglobljeno, še vedno obstajajo skriti kotički, kjer ne delujem iz ljubezni do sebe. In da je to lahko tako spretno skrito – kot bucika v kupu sena.

Nedavno sem se spet ujela v vzorec, kjer sem brez premisleka najprej poskrbela za druge. Z navidez plemenitim dejanjem sem sebe postavila v slabši položaj. Navzven sem delovala prijazno, v sebi pa sem čutila jezo in razočaranje.

In takrat zaslišim glas v sebi, ki mi tiho govori:
“Nisi jezna na druge – jezna si nase. Ker si spet najprej poskrbela za druge in sebe postavila v ozadje. Kasneje pa si bila razočarana – in si začela kriviti življenje.”

Opa! Krivim življenje. Kolikokrat sem si po nekem dogodku rekla: “Zakaj se mi to dogaja? Kaj sem naredila narobe?”
In šele zdaj vidim, kako je v teh vprašanjih tako subtilno skrita vloga žrtve. Nemoč. Tesnoba. Tisto čakanje, da bo nekaj od zunaj rešilo notranje občutke.

Ko sem ozavestila, kaj se pravzaprav dogaja, sem začutila, kako jeza in tesnoba pojenjata.
Zakaj?
Ker sem razumela začetek.
Ker sem dojela, da sama ponudim, preden kdo sploh karkoli Vpraša.
Da vedno, ko zaznam nek manjko, potrebo, stisko pri osebi – skočim.
Ne glede na to, ali sem polna. Ali imam prostor. Ali kdo sploh potrebuje mojo pomoč.

In potem sem jezna. Na druge? Ne.
Na življenje? Tudi ne.
Na sebe.
Ker življenje mi je dalo novo priložnost. Nov test:
Ali bom še enkrat stopila v ta isti vzorec?

Preprosta situacija. Ampak prefinjeno skrita.

Prej sem razumela, kaj pomeni slišati svoje misli in občutke, zdaj čutim – in vem, kaj to pomeni.
Ozavestila sem, kako vedno skočim, ko je nekdo v stiski, kako moja rakovska energija želi vse zaščititi in pomagati, kako se moji vzorci iz otroštva preslikavajo na odnose, ki jih imam danes v svojem življenju. Zaznala sem, kako želim, zaradi levovske energije in ranjenega ega iz ostroštva biti videna. Biti prva, ki pomaga. 

Vse je lepo in prav, vendar moram najprej gojiti in zdravo imeti rada odnos, ki ga imam sama s sabo. Ne morem – ranjena in z občutkom, da sebi ne dajem dovolj – pomagati drugim.

Zato si bom od danes naprej pogosteje postavljala nekaj vprašanj:

🔸 Kaj pravi moj notranji glas?
🔸 Kaj mi želi ta situacija povedati?
🔸 Sem dovolj polna, da lahko dajem?

Ne jemljite besede „rada se imam“ preveč površinsko.
Zase lahko rečem, da se s tem ukvarjam že vrsto let – in še vedno ne morem trditi, da se imam zdravo rada. Imam pa prostor za rast.
Pa da ne bo pomote: ne gre za popolnost. Gre za globoko razumevanje svojih potreb. Za občutek, da se imaš zdravo rad – da lahko le kot polna pomagaš sebi in drugim.

Kot oseba, ki dnevno dela z ljudmi in jim preko svetovanj pomaga, vem, da lahko ponudim kakovostno podporo le, če:
🔹 dnevno delam na osebnih občutkih – jih opazujem, analiziram, občutim,
🔹 si priznam, da nisem popolna in da je delo na sebi življenjski projekt,
🔹 prepoznam, kdaj je moj rezervoar prazen, in takrat ne sprejmem ljudi v svojo bližino, saj lahko naredim več škode kot koristi,
🔹 si priznam in se zavedam, kadar nisem v ljubezni in sprejemanju.

In še veliko če-jev bi lahko dodala … a ti štirje so zame ključni.

Kje so še vse ostale okoliščine in dogodki, ki se dogajajo skozi dan: doma, v službi, v trgovini, pri starših.

Ni čas ega, ampak odpiranje srce. Prijaznost je lahko zelo lepa gesta, vendar do mere, kjer ne škodiš sebi. Takrat postaneš prazen in pričneš delovati iz napačnih vzgibov. Pričneš delovati iz ega. 

Pričnimo z majhnimi koraki, ker vsak od nas je ljubezen, vsak od nas je dobra duša, vsak od nas zmore ljubiti brezpogojno. Ampak to brezpogojno ljubezen podarimo najprej sebi, ker šele tedaj lahko z zgledom pokažemo kaj pomeni imeti odprto srce.