LUNA – ZAKAJ TAKO ČUTIM?

Si se kdaj vprašala, zakaj v določenih trenutkih reagiraš hitreje, globlje ali bolj intenzivno, kot bi si želela?

Zakaj te nekatere stvari takoj preplavijo, druge pa pustiš popolnoma pri miru?

Razvojna psihologija in astrologija se tukaj presenetljivo lepo srečata.

V astrologiji pravimo, da od rojstva do približno četrtega leta živimo svojo Luno. To je obdobje, ko otrok še nima razvitega razuma, logičnega mišljenja ali zmožnosti samoregulacije. Svet doživlja skozi telo, občutke in odnos.

Razvojna psihologija to potrjuje. Že zelo zgodaj je bilo ugotovljeno, da dojenček in malček še nimata zrelega živčnega sistema. Sama ne zmoreta umiriti močnih čustev. Zato potrebujeta odraslo osebo, ki to naredi namesto njiju. Najpogosteje je to mama ali primarni skrbnik.

John Bowlby, utemeljitelj teorije navezanosti, je pokazal, da se občutek varnosti ne gradi z besedami, temveč z odzivom. Otrok se skozi dosledno, čustveno prisotno skrb uči, ali je svet varen in ali so njegova čustva sprejeta. Mary Ainsworth je to kasneje potrdila s svojimi raziskavami navezanosti.

In tukaj se zgodi ključen uvid.

Luna v astrološki karti simbolno predstavlja naše čustvene potrebe, instinktivne odzive in notranji občutek varnosti. Hkrati pa predstavlja tudi mamo. Ne kot osebo, temveč kot čustveno izkušnjo odnosa.

Kar je mama v prvih letih živela – njeno čustveno stanje, njena regulacija ali neregulacija, njena prisotnost ali odsotnost – je otrok ponotranjil. To ni zavestna odločitev. To je biološki in psihološki proces.

Donald Winnicott je govoril o tem, da otrok ne potrebuje popolne mame, ampak »dovolj dobro mamo«. Takšno, ki zazna stisko, pride k otroku in mu pomaga nositi čustva, dokler jih sam ne zmore. Ko tega ni dovolj, se otrok prilagodi. Ne zato, ker bi hotel, ampak ker mora.

Tako nastanejo vzorci.

Freud bi temu rekel fiksacije, Erikson pa psihosocialne krize, ki se niso razrešile v podporno smer. V prvem letu življenja se oblikuje temeljno zaupanje ali nezaupanje. Če otrok ne dobi občutka, da so njegove potrebe predvidljivo zadovoljene, se v njem zapiše, da svet ni varen ali da mora za ljubezen nekaj narediti.

V drugem in tretjem letu se oblikuje občutek avtonomije. Če je ta stalno zavirana ali preobremenjena, se kasneje pojavljata sram in dvom vase. In vse to se zelo jasno odraža v tem, kako danes čutimo, reagiramo in se navezujemo.

Luna v karti zato ne govori samo o čustvih, ampak o načinu čutenja. O tem, kako hitro se preplavimo, ali se zapremo, ali potrebujemo bližino ali se je bojimo. Če teh vzorcev ne ozavestimo, jih živimo avtomatsko. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak ker je to edini način, ki ga naš notranji sistem pozna.

Pomembno je povedati tudi to: tukaj ne gre za obtoževanje mame. Večina staršev je delovala po svojih zmožnostih, znanju in podpori, ki so jo imeli. Razvojna psihologija danes jasno pove, da na odnos med mamo in otrokom vpliva tudi širše okolje – partnerski odnos, delo, finančna varnost, kultura in čas, v katerem je živela. To lepo opisuje tudi Bronfenbrennerjeva ekološka teorija razvoja, ki poudarja, da otrok nikoli ne raste v vakuumu.

Razumevanje Lune v karti je zato predvsem razumevanje sebe. Ko prepoznamo, od kod prihajajo naši čustveni odzivi, se v telesu nekaj začne mehčati. Ne zato, ker bi se takoj spremenili, ampak ker se nehamo boriti sami s sabo.

In prav tukaj se začne proces pomlajevanja, o katerem govorimo v tem projektu. Ko ženska neha živeti proti sebi, se njena energija začne vračati. Najprej subtilno. V občutku več miru. V drugačnem odzivu. In sčasoma tudi v telesu.

Če ob branju tega čutiš, da se v tebi nekaj premika, je to dovolj. Ni ti treba ničesar narediti takoj. Dovolj je, da začneš opazovati.

Objem,
Ester